Milojka Nanut

Slikanje kot arhitektura zgradbe
»Kaj je vaš največji uspeh?« je Antona Nanuta
za intervju Dirigent in portretistka (Nedelo, 13. 10. 2012)
vprašala novinarka Eva Senčar. Odgovoril je: »To so me
že spraševali, pa sem nekoč odgovoril – ampak to ni
kompliment, to je resnica: moj največji uspeh je, da sem dobil
tako ženo in da je še vedno z menoj.«
Slikarka Milojka Nanut je živela z energijo žene in matere, poleg
posvečanja poklicu razredne učiteljice, dokler ni šla, ko je bila razbremenjena službenih obveznosti, študirat slikarstvo na Visoko
strokovno šolo za risanje in slikanje v Ljubljani, kjer je tudi z
odliko diplomirala. Želja po slikanju je v njej tlela, enkrat prikrito, drugič spet močneje, a jo je utišala z obiskovanjem galerij in
muzejev po vsem svetu, kadar je spremljala moža Antona Nanuta
na turnejah. Že v času svojega študija je kot najbolj obetavna
študentka v svojem letniku neprestano dokazovala svojo nadarjenost, inventivnost in fleksibilnost pri izvedbi študijsko zastavljenih likovnih nalog, a tudi samokritičnost, raziskovalno vnemo in visoko občutljivost. A njeno občudovanje likovne umetnosti je z vstopom v študij postalo drugačno. Študijski program je bil resda zahteven, poleg slikanja je bila na programu tudi psihologija, matematika, kemija in anatomija, a bistveno je bilo, da je profesor
Darko Slavec študentom pokazal, kako sliko gledati znotraj nje
same, v globino, jo znati razčleniti. Tako je nastajanje slike pričela
gledati kot arhitekturo zgradbe in odprl se ji je drug svet, da je ob
tem nenadnem spoznanju občutila popolno srečo.
V osnovi je slikarstvo govorica podob. Kaj sporočajo njene slike?
Poleg estetike pogojuje vrednost vsake slike predvsem njena vsebina in tehnična izvedba. Ta je odvisna od slikarkine izvirnosti, obvladovanja slikarskih tehnik in orodij ter njenih sposobnosti predstavljanja idej in konceptov gledalcu. S svojo ustvarjalnostjo Milojka Nanut že dve desetletji vnaša v slovenski prostor drugačnost, predvsem značilnost spontanega in osebno oplemenitenega
likovnega rokopisa. Vsako slikarkino likovno delo ima formalno in pripovedno vsebino. V izbiri slikarske tehnike se je zavestno odločila za preverjene oljnate barve, s katerimi lahko na najbolj sebi zvest način oblikuje želeno ozračje raznolikega motivnega sveta.

Ekspresivna vitalnost figur
Figura, umeščena v imaginarna ozadja, je bila sprva zaščitni znak
njenega ustvarjanja. Vanjo je vnesla nakopičeno energijo lastnega
doživljanja in zavzetost za spremembo. Preseneča z gibljivostjo
navidez toge, ustaljene in s postavitvijo slikarskih modelov v prostor dokončno postavljene kompozicije. Ko se nemirne poteze
čopiča, ki zarisujejo obrise teles, umirijo, se navzven obrnjena
energija preusmeri navznoter. V izjemni zračnosti in prepustnosti
slik, ki v osnovi ne temeljijo na risarski predpripravi ne na osnutkih ali konceptualnem razmisleku, se s poglobljenim doživljanjem
izslikane figure spreminjajo v osebnost. Ekspresivni izraz se izkazuje predvsem v čutnem, skoraj senzualnem valovanju površine
na slikah, ki so kot celota zlite, uravnotežene s prostorom in njenimi posameznimi deli. Z barvno in strukturno preoblikovanimi
figurami in figuralnimi prizori slikarka v tem ciklu slik svobodno
izraža razpoloženjski utrip določenega motiva, kot ga vidi pred
seboj – tako, da dajejo njene razgibane, z ekspresivnim nabojem
napolnjene slike vtis intenzivnega doživljanja. Zaris človeškega
telesa je skoraj monumentalno postavljen v prostor, ponekod
podprt z vse bolj zgovorno barvno skalo, ki se, ujeto z barvo
figure, zliva z različnimi svetlimi in živimi ozadji, ki postajajo tudi
najbolj značilni izraz njene vitalne slikarske govorice. Barva s svojimi materialnimi, simbolnimi in energijskimi vrednostmi je pri
nadaljnjih ciklih slik nadvladujoča nad zaznavnimi in izzivalnimi
pozami upodobljenih figur.
Slikarka vzpostavlja zanimiv dialog med nevtralnim, skoraj monokromnim ozadjem, kjer prevladujejo neposlikani ali le deloma –
in nikoli v živ rob slike – poslikani prostori. Vanje včasih preplete
gole dvojice, ali pa naslika kot par podobo in njen odsev, a ne
kot senco, temveč kot drugo, prvi enakovredno figuro, njen drugi
obraz. Pri slikanju aktov, ki presegajo študijske variacije in različice istih motivov, ki služijo predvsem preverjanju in izpopolnjevanju slikarskega znanja, ustvarja Nanutova na eni strani skoraj
hedonistočno erotično atmosfero, ko provocira s poželjivimi in
zapeljivimi telesi tako moških kot žensk v zaprtih ali odprtih prostorih slik, in na drugi strani z golimi telesi portretirancev, prepoznavnih celo tako, da jim ne razkrije obličja. Draperija, eksotični
sadeži in drugi izbrani materiali, ki so sestavni del tihožitij, so v
svojih strukturah zgledno posneti po postavljenih predmetih, kar
velja tudi za barvo, ki je v svetlobi občutljivo niansirana.

Podoba dirigenta
Osemdeseto obletnico svojega moža je Milojka Nanut počastila z osemdesetimi portreti cikla Podoba dirigenta, najprej razstavljenimi v Galeriji Rika Debenjaka v Kanalu. Vsaka podoba
svetovno znanega dirigenta je psihološko in ustvarjalno gledano
drugačna. Tudi slikarski pristop je ob vsaki drugačen, v različnih
kompozicijah, z velikim kolorističnim nabojem in barvno modulacijo, ustvarjeno z nasprotji med toplo obarvanimi svetlobami in
hladnimi sencami. Ustvarjanje tako velikega cikla je podrejeno
določenim pravilom in zakonitostim. Z variantami iste téme je
slikarka iskala kompozicijske, oblikovne, barvne in izrazne kombinacije ter jih usklajevala s trenutnim psihološkim stanjem portretiranca v različnih življenjskih obdobjih, razpoloženjih in pri
različnih opravilih. S tem je pokazala tudi nadvse ljubeč odnos
in veliko spoštovanje do svojega moža kot portretiranca, saj ga je
tudi najbolje poznala, on pa ji je bil potrpežljiv model. Začelo se
je z aktom, med študijem, kot obveznost programa. Nikogar drugega ni bilo, ki bi ji poziral, in je on – pod pogojem, da ga naslika
od zadaj na stolu. Seveda je imela slika dramatičen odziv tako v
razredu kot kasneje na razstavi.
Med njima je bila vedno navzoča glasba, ki jo je v resnici zanimala, saj je tako lahko marsikaj vedela o delovanju svojega moža.
Slika, na kateri je v tipični dirigentski pozi, je v primerjavi z drugimi manj barvita, da maestrova elegantna črna oprava izstopa v
podporo njegovi karizmi. Nasprotje je neformalna podoba ljubitelja narave in življenja, z velikanskim paradižnikom v roki, ki sta
ga na svojem vrtu pridelala sama iz semena, kupljenega na turneji
po Ameriki. Na eni sliki je Nanut kot Beethoven, na drugi kot
poulični prodajalec paradižnika. Paradižnik objema z dlanema in
nosi majico z napisom: Ofunam – to je mehiški nacionalni univerzitetni filharmonični orkester. Na eni izmed podob nagovarja
ljubljeno mačko na zidku. Na portretu, ko dirigira Kogojeve Črne
maske, je namrščen, doživeto kaže zamišljenost, koncentracijo. S
portreti svojega moža, ki lahko igra tudi na bas, nabira gobe, ponavlja iz partitur ali zamaknjeno zre v prostranstvo morja, modrino
horizonta ali čisto od blizu v regratovo lučko, se kaže tako slikarkina likovna kot življenjska zgodba. Zanjo je bil možev obraz kot
bi raziskovala zemljevid, ki ga je znala brati, saj se vse, kar človek
skriva v sebi kaže na obrazu. Čeprav se Milojke Nanut neposredno dotikajo globoke življenjske resnice in nemalokrat problemi,
s katerimi se mora spopasti, pa se kot slikarka hipno odziva na
drobce notranjega in zunanjega sveta. Razpoložijo jo malenkosti,
trenutki, ki ne zorijo dolgo. Zaveda se, da je prav te minljive, hitro
minevajoče trenutke treba takoj ujeti in jih upodobiti, sicer zlahka
zbledijo.

Portreti
Izkazalo se je, da je odlična portretistka, zato je s to usmeritvijo
nadaljevala. V ciklu slik Portreti je med drugim upodobila pesnika
Cirila Zlobca, skladatelja Pavleta Mihelčiča, pianista Ivana Skrta,
kiparko Katjušo Rojac, fizika in slikarja Milana Rožmarina,
zakonca violistko Mašo in dirigenta Marka Hribernika, flavtistko
Ireno Grafenauer in mnogo drugih. Večinoma je slikala po fotografijah, saj danes ljudje nimajo časa sedeti. Ji pa je ob portretiranju dvanajstletna vnukinja sedela povsem pri miru, uro in pol,
in upodobitev ji je uspela takoj, kar seveda ni pravilo. Včasih ji
portret ne uspe povsem, saj se prehitro spreminja izraz na obrazu,
predvsem pa se s poziranjem ne da narediti smejočih portretov,
kajti smeh traja trenutek, nato se mišice začnejo povešati. Že ko je
med študijem morala naslikati avtoportret, se je zahtevnosti portretiranja zavedala. Gledala se je v ogledalo in slikala, čim pa se je
sklonila k paleti in se nato znova poskušala namestiti, prejšnjega
izraza ni bilo več. Ko je naslednji dan nadaljevala, je bilo sonce
drugje, svetloba drugačna, izraz spremenjen, v njej pa nemir.

Rože z mojega vrta
Likovna ustvarjalnost Milojke Nanut je prežeta s svojevrstno
žensko občutljivostjo, ki jo predvsem v zadnjem času zaznamuje
poetičnost. Tako figuralni motivi prvega obdobja slikanja kot številni portreti in podobe narave zadnjega ustvarjalnega obdobja v
osnovi izhajajo iz realističnih struktur, a omogočajo različna gledanja. Nizanje pomenov podob, drsenje in gibanje potez v plimi
in oseki življenjskih izkušenj od nelagodja do ljubezni, od dobrodošlice dišečih sap do smrti, so gradniki podob slikarke, ki po
smrti svojega moža ustvarja nove motive v zavestni odmaknjenosti od mestnega vrveža in družabnega življenja. Njeno poslanstvo
je zdaj v tem, da ubira prijazne likovne nagovore, ki razgrinjajo
lepoto življenja in njegove pozitivne vrednote. Krhko migotav slikarski utrip zadnjega cikla slik Rože z mojega vrta ob istočasni
barvni izčiščenosti podob kaže na notranjo nežno duhovno in
osebnostno energetsko moč. To je do neke mere razumljivo, saj
iz slikarkinih del preseva popolna različnost asociativnih podob
hkrati s harmoničnim občutjem narave. Znotraj posameznih
likovnih polj, posejanih z naključno spreminjajočimi se oblikami,
je v komaj opaznih prehodih svetlobe pritajeno navzoča intimna
nemirnost samotnih trenutkov. Za navidezno lahkotnostjo njene
likovne govorice je veliko izkušenj in raziskovalnega dela, saj slikarka natančno načrtuje in izvaja svoja likovna dela. Ničesar ne
prepušča naključju, ampak s trdnim prepričanjem gradi svojo pot
naprej. Zaveda se, da mora v svoji ustvarjalnosti najti čim bolj
osebno zaznamovano likovnost, če želi prepričljivo tešiti svoje
ustvarjalne želje.
Tatjana Pregl Kobe